Cerkve

 

Župnijska cerkev Rožnovenske Matere božje

 

Tomišeljsko cerkev lahko upravičeno imenujemo stara in kar preveč pozabljena božja pot. Kdor ima srečo, da se v lepem jutru pelje po cesti med Igom in Podpečjo, ko sonce obsveti Tomišelj in cerkev nad njim, se bo začudil, le kako so mogli mnogi občudovalci lepot slovenskih pokrajin obiti ta kraj.


Božja pot Kraljice rožnega venca, ali kot so ji pravili prvi častilci, Marije Tolažnice, sega daleč nazaj. Nihče pravzaprav ne ve, kdaj in zakaj naj bi se začelo božjepotništvo na ta kraj. Valvasor jo v svoji Slavi vojvodine Kranjske že imenuje stara božja pot. V nekem starem urbarju naj bi bilo zapisano, da je v cerkvi, ki je bila prednica današnje, viselo zelo veliko zaobljubljenih podob in spominkov. Ti so pričali o uslišanjih, ki so se tu zgodila na priprošnjo Marije Tolažnice. Najstarejša votivna slika med njimi naj bi imela letnico 1519. O tej cerkvici je ohranjena v ljudskem izročilu tudi pripoved, da je bila večkrat obsijana z nenavadno in čudovito svetlobo. Z njo je hotel Bog pokazati, da si je sam izbral ta kraj.


Bleščeča zgodovina božjepotništva se je v Tomišlju začela z gradnjo novega svetišča. Domačinom so pomagali številni romarji, saj je bila prva polovica 18. stoletja zlata doba romanj pri nas. Za to cerkev je veliko prispeval tudi graščak, lastnik iškega Turna Franc Sigmund Engelshaus, po zaobljubi pa jo je dal olepšati takratni župnik (1715 do 1742) na Igu, kamor je sodil Tomišelj, Mihael Omersa. Janez Volčič piše v svoji knjigi Življenje preblažene Device in Matere Marije in njenega prečistega ženina svetega Jožefa takole: “Župnik Omersa je šel na Jezero (vas blizu Tomišlja) obhajat. Ko pa nazaj jaha mimo Tomišlja, se mu splaši konj ter ga verže s sedla. Obvisel je pa z eno nogo na stremenu in splašeni konj dirja z njim naprej. Strastno se derži sedla in v tej smertni nevarnosti kliče Marijo Tolažnico v Tomišlji na pomoč. In prečudno je bil rešen, nič žalega se mu ni zgodilo.” V zahvalo je postal velik dobrotnik te cerkve.
Sedanjo cerkev so sezidali po letu 1720 po zgledu Marijine cerkve v ljubljanskih Križankah. Razloček je le pri zunanjščini, ta ima dva zvonika. Za desni zvonik pravijo, da je verjetno še od stare cerkve. Pročelje, ki naredi velik vtis, ko se človek po številnih stopnicah vzpenja k cerkvi, je baročno razgibano, a žal nima več poslikanega baročnega okrasja. Tudi notranjščino so večkrat predelovali. Svoje je naredila vlaga, saj je okrog veliko izvirov, ki privrejo na dan izpod kraške Rakitniške planote in Krima. V cerkvi so danes trije oltarji. V glavnem je lep kip Rožnovenske Marije z Jezusom v naročju. Stranska oltarja pa sta posvečena sv. Antonu in trpečemu Kristusu, kar še priča o baročni romarski tradiciji, saj so takrat radi premišljevali o Kristusovem trpljenju.
O starih romanjih k Mariji na Tomišelj je ohranjeno poročilo, ki pravi, da so sem na rožnovensko nedeljo v oktobru romali verniki iz ižanske, šmarske, škocjanske in trnovske župnije. Trnovčani in Šentjakobčani so se do Lip pripeljali s čolni. S seboj so imeli svoj pevski zbor. V dolgi procesiji so odšli k cerkvi. Ob poti na Kurešček je prijetno tudi dandanes zaviti sem, kjer se častita sv. Anton in Rožnovenska Kraljica.

 

 

Sv. Andrej, apostol, v Brestu


Prva omemba je okoli leta 1600. Ob vizitaciji leta 1614 je omenjeno, da ni pri oltarju antipendija. Cerkev leži na 296 metrov nad morjem. Na oltarju je za kanonskimi tablami zapisano, da je bila cerkev obnovljena 1853 leta. V tem času so zamenjali opečen tlak z betonskimi ploščami. Oltar je lesen, posvečen sv. Andreju apostlolu. Nad kipom je napis: sveti Andrej, prosi za nas. V atiki Marijino oznanjene, slika, ki je v zelo slabem stanju.

 

 

Sv. Janez Krstnik v Borštu (Podkraj)


Nikjer ni zaznamka, kdaj je bila cerkev postavljena. Spada v romansko dobo (10. do 13. st.), vendar je bila pozneje baročno prezidana. Leži 299 metrov nad morjem. Oltar je lesen, posvečen sv. Janezu Krstniku.

 

 

Sv. Jakob starejši, apostol, v Strahomeru


Nastanek cerkve sega v romansko dobo, vendar je bila pozneje baročno prezidana. Mnogo pozneje je bila dodana zakristija. Leži 326 metrov nad morjem. V cerkev so bili vzidani rimski nagrobniki, ki so jih odpeljali v Iško vas, v cerkev sv. Mihaela.